Take a walk with me.

Nekaj časa je minilo od najinega snidenja... Pesem No need to argue je izvabila iz mene nekaj razmišljanj. Pesem je velikokrat kriva, da seže ljudem globoko v središče, zagrabi potlačena, pogoltnena čustva in jih s silo potegne skozi grlo na dan.
Govoril bi o ljubezni (kajpak). Zanimivo kako ljudje verjamemo in upamo, da se bomo nekoč v našem kratkem življenju zaljubili in preostanek preživeli v udobju in razumevanju našega partnerja. In posebej bi poudaril besedo "našega" ali "mojega", "moje", "tvoje". Pojmi, ki lastninijo in prepričano delujejo v smeri "tako bo in tako bo ostalo, saj je samoumevno". Kamorkoli se ozrem, karkoli slišim (sčasoma, eventuelno) preide v življenjski smisel, v bistvo iskanja, v razlog, da si tu, smo tu. In potem, v določenih trenutkih, pomisliš: "Se to mora zgoditi? Se to bo zgodilo? Zakaj bi se to zgodilo?" Da, boste rekli, saj je samoumevno. Zdi se že tako, tako se mora zdeti, ker drugače je vse skupaj valjenje tiste skale gor po bregu. Pa čeprav je le to, in tega se ljudje zavedamo, vztrajamo, upamo. Želimo ljubiti, pripadati in s tem obstajati pomirjeni v udobju svoje biti. Zaveš se, da si sam. Sam na življenski poti, kjer nikogar nikoli ne moreš "imeti", saj ti nihče ne pripada. Dobiš pa izjemno priložnost, da na tej poti nekoga spoznaš in z njim hodiš in sicer ne vedno po istih stezicah. Na koncu nas lahko pomiri le verovanje v to, da nas na križišču nekdo čaka in na to, da se z njim/njo sprehodimo. Do naslednjič draga, počakaj me, morda ti bodo najini sprehodi všeč in se dobiva še kdaj.