Take a walk with me.

Nekaj časa je minilo od najinega snidenja... Pesem No need to argue je izvabila iz mene nekaj razmišljanj. Pesem je velikokrat kriva, da seže ljudem globoko v središče, zagrabi potlačena, pogoltnena čustva in jih s silo potegne skozi grlo na dan.
Govoril bi o ljubezni (kajpak). Zanimivo kako ljudje verjamemo in upamo, da se bomo nekoč v našem kratkem življenju zaljubili in preostanek preživeli v udobju in razumevanju našega partnerja. In posebej bi poudaril besedo "našega" ali "mojega", "moje", "tvoje". Pojmi, ki lastninijo in prepričano delujejo v smeri "tako bo in tako bo ostalo, saj je samoumevno". Kamorkoli se ozrem, karkoli slišim (sčasoma, eventuelno) preide v življenjski smisel, v bistvo iskanja, v razlog, da si tu, smo tu. In potem, v določenih trenutkih, pomisliš: "Se to mora zgoditi? Se to bo zgodilo? Zakaj bi se to zgodilo?" Da, boste rekli, saj je samoumevno. Zdi se že tako, tako se mora zdeti, ker drugače je vse skupaj valjenje tiste skale gor po bregu. Pa čeprav je le to, in tega se ljudje zavedamo, vztrajamo, upamo. Želimo ljubiti, pripadati in s tem obstajati pomirjeni v udobju svoje biti. Zaveš se, da si sam. Sam na življenski poti, kjer nikogar nikoli ne moreš "imeti", saj ti nihče ne pripada. Dobiš pa izjemno priložnost, da na tej poti nekoga spoznaš in z njim hodiš in sicer ne vedno po istih stezicah. Na koncu nas lahko pomiri le verovanje v to, da nas na križišču nekdo čaka in na to, da se z njim/njo sprehodimo. Do naslednjič draga, počakaj me, morda ti bodo najini sprehodi všeč in se dobiva še kdaj.

Torn

"We have just one world but we live in different ones" je eden izmed verzov pesmi Brothers in Arms skupine Dire Straits.
Iščemo. Vse naše življenje je zaznamovano z iskanjem. Od preprostih reči, izgubljenih ključev ali oblačila, ki je stlačeno nekje v veliki omari, ugodne cene avtomobila pa do službe, partnerjev in nenazadnje smisla življenja. Človek bi pričakoval, da smo si v tem iskanju dokaj podobni, da so naši cilji konec koncev enaki. Sreča. Trudimo jo ujeti v večnost, sama pa se ne pusti zadrževati na enem mestu. Imamo nad tem kaj moči? Jo lahko ujamemo v kozarec kot kresničko. Najbrž bi poginila brez kisika, saj mora dihati, mora se premikati.
Danes se ti zdi, da imaš vse, jutri nimaš skoraj ničesar več. Živiš za sedanjost, vendar se ne moreš upreti mislim, ki te preplavijo preden zapreš oči pred spanjem. Prepričan sem, da se pojavijo pri vsakem človeku. Kaj bo v prihodnosti...

Mr. Depp. Ugotavljam, da ta risba pritegne še največ pogledov odkar sem jo objavil na FaceBooku. Nevem točno kaj je na tem človeku, da ga vsi občudujejo(mo).

Daleč je daleč...

Naslednje razmišljanje sicer ni moje lastno, ampak vzeto z YouTube kot komentar "izprekmurca" na Kreslinovo pesem Daleč je moj rojstni kraj...

Zans kak boli ce si nej doma, kak pogrejsas vgeseni vonj po zoranoj zemli, kak pogrejsas zrejlo prenico vleti ka valovi kak morje...amapk Vlado znas vsi mij prekmurci ka smo nej doma zatou ka smo mogli iti zdoumi smo ti lejko vrlo hvalezni kak nan prek tvoje pesmi das malo nase prekmurske zemle nazaj...naj boug plati za tou ka si ponesu naso besedo tak dalec.

Se strinjam s komentarjem in ugotavljam da prekmurščina postaja nekaj posebnega za naše kraje.

Zvezd še ni...

Nekaj čez deveto je in mrak se je naredil. Utišal sem televizijo in se nagnil skozi okno le toliko, da me poboža veter. Vidim temen horizont gozda, ki se zarezuje v žareče nebo že zginulega sonca na vzhodu. Prevzame me občutek, ko se v ozadju prijetno oglašajo črički (in ostala golazen, meni neznana). Oblaki delajo nenavadne oblike (najbrž cirrusi) in zgledajo kot nekakšne temne zareze v bledi polti človeka. Pravkar jih je osvetlila še oddaljena strela, ki pa ni izpustila svojega močnega glasu. Zaenkrat je nevihta še daleč, vendar upam, da kmalu pride. Vedno me prevzame tišina pred nevihto, kopičenje oblakov in pojemanje vetra. Nek zlovešč namen tam zgoraj se zbira nad mojo glavo in čutim njegovo moč.
Tam gori stojita dva drevesa, en ob drugem, čisto pri miru. Vsaj mojemu očesu se zdi tako, kajti če bi gledal blizu bi se listje in veje narahlo zibale kot napol speči starec v kakšni beznici, ki z globokim dihanjem komajda premika gornji del telesa. Zopet me nekaj povleče v preteklost. Vsa ta drevesa so se zibala že davno preden smo bili mi tu. Noge naših pradedov so hodile po tej zemlji, včasih trudne, včasih poskočne in vesele. Mnogo bolj so bili povezani z naravo kot mi, ko so njihove roke držale sekiro, sekale, se potile in dobivale žulje. Drevesni sok in smola sta jim tekla po rokah kot nam, ko smo kot otroci lupili leskove veje in delali loke in puščice. Moje roke prijemajo le še plastiko in lepo polakiran les, moji žulji nastajajo od tenisa.
Zares, postali smo odtujeni od prsti, gozdov, zraka... kdo še ceni te dobrine, ki jih (zaenkrat) tako zastonjsko sprejemamo od matere (pa veste katere).

Portret za danes - Elvis

Zadnjih nekaj let se ljubiteljsko ukvarjam z risanjem in ker je to ena izmed stvari, ki jih znam bolje v življenju bom svojo risbe objavljal na blogu.

Potrebujem kvalitetne vhodne informacije, da lahko oddam kvalitetne izhodne izdelke.

Zakaj na prepihu?

Danes, na že svojem tradicionalnem sprehodu, sem razmišljal. Da, kar precej misli mi je švigalo pod skorjo lobanje, medtem ko mi je poletno sonce krčilo veke in grbančilo čelo, da sem zgledal še bolj zamišljen, morda na meji Davidovega misleca.
Vedno sem bil introvertirane narave, svoja razmišljanja nikoli nisem želel razlagati drugim. Zdelo se mi je, da je vse na tem svetu že premišljeno in obdelano večtisočkrat v vaših glavah. Čemu bi se torej ponavljali? Ob poplavi vseh sodobnih bloggerjev pa je to še ekstra dvom. Potem pa sem se počasi začel zavedati, da je verbalno izražanje naše bistvo, nekaj kar nas povezuje z ostalimi ljudmi, osmišljuje naše življenje. Tu bi lahko vpletel sistemsko teorijo v kateri imamo tako vhodne podatke kot izhodne, človek pa je odprt sistem, ki živi od tega, da gre nekaj vanj in nekaj iz njega. Zakaj bi torej želel kdo obdržati razmišljanja zase, če pa lahko vplivajo na življenja drugih in s tem v obratni funkciji nazaj. Vsepreveč se skrivamo, potihoma klevetamo tiste, ki pišejo bloge in objavljajo svoje posnetke na YouTube. Nedolgo nazaj sva se s prijateljico še naslajala nad eno takih (http://www.youtube.com/watch?v=VtPtfgX1olw). Vendar moram priznati, čeprav punca govori o čisto naključnih stvareh in kljub temu, da delno išče pozornost, jo lahko spoštujem, ker si upa pokazati sebe svetu.
Zakaj na prepihu? Zato ker dinamika kliče po tem. Tok življenjske energije in ljudi gre skozi ena vrata notri, skozi druga ven in vmes smo mi sami. Vse se spreminja, nekdo pride, drugi odide, nekdo samo teče skozi, nekateri se ustavijo ali pa zgolj pogledujejo proti tvojim odprtim vratom in nikoli ne vstopijo.
Mimogrede, veliko težje je priklicati razmišljanja iz spomina, ko takole sedim za pisalno mizo. Zdi se kot bi zabil vrtalno ploščad na glavo in na silo vlekel ven, kar se je že posedlo. Ko bi vsaj izumili diktafon za vse neizrečene besede. Predvsem pa ne pričakujem le dobrih odzivov na ta blog, najbolj pomembno je vedno, da odzivi so.