Nekaj čez deveto je in mrak se je naredil. Utišal sem televizijo in se nagnil skozi okno le toliko, da me poboža veter. Vidim temen horizont gozda, ki se zarezuje v žareče nebo že zginulega sonca na vzhodu. Prevzame me občutek, ko se v ozadju prijetno oglašajo črički (in ostala golazen, meni neznana). Oblaki delajo nenavadne oblike (najbrž cirrusi) in zgledajo kot nekakšne temne zareze v bledi polti človeka. Pravkar jih je osvetlila še oddaljena strela, ki pa ni izpustila svojega močnega glasu. Zaenkrat je nevihta še daleč, vendar upam, da kmalu pride. Vedno me prevzame tišina pred nevihto, kopičenje oblakov in pojemanje vetra. Nek zlovešč namen tam zgoraj se zbira nad mojo glavo in čutim njegovo moč.
Tam gori stojita dva drevesa, en ob drugem, čisto pri miru. Vsaj mojemu očesu se zdi tako, kajti če bi gledal blizu bi se listje in veje narahlo zibale kot napol speči starec v kakšni beznici, ki z globokim dihanjem komajda premika gornji del telesa. Zopet me nekaj povleče v preteklost. Vsa ta drevesa so se zibala že davno preden smo bili mi tu. Noge naših pradedov so hodile po tej zemlji, včasih trudne, včasih poskočne in vesele. Mnogo bolj so bili povezani z naravo kot mi, ko so njihove roke držale sekiro, sekale, se potile in dobivale žulje. Drevesni sok in smola sta jim tekla po rokah kot nam, ko smo kot otroci lupili leskove veje in delali loke in puščice. Moje roke prijemajo le še plastiko in lepo polakiran les, moji žulji nastajajo od tenisa.
Zares, postali smo odtujeni od prsti, gozdov, zraka... kdo še ceni te dobrine, ki jih (zaenkrat) tako zastonjsko sprejemamo od matere (pa veste katere).
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar