Zakaj na prepihu?

Danes, na že svojem tradicionalnem sprehodu, sem razmišljal. Da, kar precej misli mi je švigalo pod skorjo lobanje, medtem ko mi je poletno sonce krčilo veke in grbančilo čelo, da sem zgledal še bolj zamišljen, morda na meji Davidovega misleca.
Vedno sem bil introvertirane narave, svoja razmišljanja nikoli nisem želel razlagati drugim. Zdelo se mi je, da je vse na tem svetu že premišljeno in obdelano večtisočkrat v vaših glavah. Čemu bi se torej ponavljali? Ob poplavi vseh sodobnih bloggerjev pa je to še ekstra dvom. Potem pa sem se počasi začel zavedati, da je verbalno izražanje naše bistvo, nekaj kar nas povezuje z ostalimi ljudmi, osmišljuje naše življenje. Tu bi lahko vpletel sistemsko teorijo v kateri imamo tako vhodne podatke kot izhodne, človek pa je odprt sistem, ki živi od tega, da gre nekaj vanj in nekaj iz njega. Zakaj bi torej želel kdo obdržati razmišljanja zase, če pa lahko vplivajo na življenja drugih in s tem v obratni funkciji nazaj. Vsepreveč se skrivamo, potihoma klevetamo tiste, ki pišejo bloge in objavljajo svoje posnetke na YouTube. Nedolgo nazaj sva se s prijateljico še naslajala nad eno takih (http://www.youtube.com/watch?v=VtPtfgX1olw). Vendar moram priznati, čeprav punca govori o čisto naključnih stvareh in kljub temu, da delno išče pozornost, jo lahko spoštujem, ker si upa pokazati sebe svetu.
Zakaj na prepihu? Zato ker dinamika kliče po tem. Tok življenjske energije in ljudi gre skozi ena vrata notri, skozi druga ven in vmes smo mi sami. Vse se spreminja, nekdo pride, drugi odide, nekdo samo teče skozi, nekateri se ustavijo ali pa zgolj pogledujejo proti tvojim odprtim vratom in nikoli ne vstopijo.
Mimogrede, veliko težje je priklicati razmišljanja iz spomina, ko takole sedim za pisalno mizo. Zdi se kot bi zabil vrtalno ploščad na glavo in na silo vlekel ven, kar se je že posedlo. Ko bi vsaj izumili diktafon za vse neizrečene besede. Predvsem pa ne pričakujem le dobrih odzivov na ta blog, najbolj pomembno je vedno, da odzivi so.