Torn

"We have just one world but we live in different ones" je eden izmed verzov pesmi Brothers in Arms skupine Dire Straits.
Iščemo. Vse naše življenje je zaznamovano z iskanjem. Od preprostih reči, izgubljenih ključev ali oblačila, ki je stlačeno nekje v veliki omari, ugodne cene avtomobila pa do službe, partnerjev in nenazadnje smisla življenja. Človek bi pričakoval, da smo si v tem iskanju dokaj podobni, da so naši cilji konec koncev enaki. Sreča. Trudimo jo ujeti v večnost, sama pa se ne pusti zadrževati na enem mestu. Imamo nad tem kaj moči? Jo lahko ujamemo v kozarec kot kresničko. Najbrž bi poginila brez kisika, saj mora dihati, mora se premikati.
Danes se ti zdi, da imaš vse, jutri nimaš skoraj ničesar več. Živiš za sedanjost, vendar se ne moreš upreti mislim, ki te preplavijo preden zapreš oči pred spanjem. Prepričan sem, da se pojavijo pri vsakem človeku. Kaj bo v prihodnosti...

Mr. Depp. Ugotavljam, da ta risba pritegne še največ pogledov odkar sem jo objavil na FaceBooku. Nevem točno kaj je na tem človeku, da ga vsi občudujejo(mo).

Daleč je daleč...

Naslednje razmišljanje sicer ni moje lastno, ampak vzeto z YouTube kot komentar "izprekmurca" na Kreslinovo pesem Daleč je moj rojstni kraj...

Zans kak boli ce si nej doma, kak pogrejsas vgeseni vonj po zoranoj zemli, kak pogrejsas zrejlo prenico vleti ka valovi kak morje...amapk Vlado znas vsi mij prekmurci ka smo nej doma zatou ka smo mogli iti zdoumi smo ti lejko vrlo hvalezni kak nan prek tvoje pesmi das malo nase prekmurske zemle nazaj...naj boug plati za tou ka si ponesu naso besedo tak dalec.

Se strinjam s komentarjem in ugotavljam da prekmurščina postaja nekaj posebnega za naše kraje.

Zvezd še ni...

Nekaj čez deveto je in mrak se je naredil. Utišal sem televizijo in se nagnil skozi okno le toliko, da me poboža veter. Vidim temen horizont gozda, ki se zarezuje v žareče nebo že zginulega sonca na vzhodu. Prevzame me občutek, ko se v ozadju prijetno oglašajo črički (in ostala golazen, meni neznana). Oblaki delajo nenavadne oblike (najbrž cirrusi) in zgledajo kot nekakšne temne zareze v bledi polti človeka. Pravkar jih je osvetlila še oddaljena strela, ki pa ni izpustila svojega močnega glasu. Zaenkrat je nevihta še daleč, vendar upam, da kmalu pride. Vedno me prevzame tišina pred nevihto, kopičenje oblakov in pojemanje vetra. Nek zlovešč namen tam zgoraj se zbira nad mojo glavo in čutim njegovo moč.
Tam gori stojita dva drevesa, en ob drugem, čisto pri miru. Vsaj mojemu očesu se zdi tako, kajti če bi gledal blizu bi se listje in veje narahlo zibale kot napol speči starec v kakšni beznici, ki z globokim dihanjem komajda premika gornji del telesa. Zopet me nekaj povleče v preteklost. Vsa ta drevesa so se zibala že davno preden smo bili mi tu. Noge naših pradedov so hodile po tej zemlji, včasih trudne, včasih poskočne in vesele. Mnogo bolj so bili povezani z naravo kot mi, ko so njihove roke držale sekiro, sekale, se potile in dobivale žulje. Drevesni sok in smola sta jim tekla po rokah kot nam, ko smo kot otroci lupili leskove veje in delali loke in puščice. Moje roke prijemajo le še plastiko in lepo polakiran les, moji žulji nastajajo od tenisa.
Zares, postali smo odtujeni od prsti, gozdov, zraka... kdo še ceni te dobrine, ki jih (zaenkrat) tako zastonjsko sprejemamo od matere (pa veste katere).