Dvo(ne)umnosti

Daljni veter se lenobno poganja preko gorskih hrbtov v dolino, katero zapuščajo še zadnji poletni sončni žarki, ki postopoma umro, kljub njihovem radovednem pogledovanju iznad temnega horizonta. Sedita tam na široko razprostrti jakni pod listnato streho starega hrasta fant in dekle. Zazrta en v drugega z začudenjem na njunih obrazih kot bi se prvič videla, čeprav sta ta kraj dobro poznala.
Ravno pred nekaj dnevi, ko sta posedala tu in si prvič izkazovala zaupanje, jo je fant prosil naj zamiži in na široko odpre usta. Po dolgem pregovarjanju in njenem napol sramežljivem omahovanju jo je končno prepričal v svoje. Ob njem se je vendarle počutila udobno, kot se človek večkrat počuti pri kakšni babici ob času kosila, zato se je zaupljivo nagnila proti njem, zaprla veke in na široko razprla ustnice. V pesti je fant stiskal regratovo lučko in takoj, ko je pred seboj zagledal rdečkasto grlo je vanj zarinil to ubogo rastlinico brez oklevanja in s hitrim gibom, da je še imel čas za naslajanje in žlehtni smeh. Dekle je zaradi vsega puha v svojem grlu začelo pokašljevati, se daviti in bljuvati, medtem ko so se ji solzile oči. Ko je končno izdavila zadnja semena njegove "šale" se je pognala proti njemu, ga zadela s polno težo svojega telesa, da sta se nekajkrat zavalila čez travnik, nakar sta obstala, ona sedeč na njem. Sunkovito mu je prikovala zapestja k tlom, medtem ko so njene napol priprte oči lovile sončno svetlobo in se lesketale od navlaženosti. Fant je dobil občutek, da se bo vsak čas prevrnila nanj, saj so njene ustnice pridobivale na teži in kmalu ga je prikrila senca njene glave. V prsih je začutil zbiranje vznemirjenja in pričakovanja in moral je spustiti nekaj sape, prav počasi, da ne bi zgledalo kot zavzdih (in prav to je bil). Prepustil se je in obležal v prijetni situaciji s prav smešnim izrazom na obličju. Zresnjen obraz dekleta se je spustil tik nad njegove ustnice, sedaj je svojo moč preusmerila ter spustila njegova zapestja, in nad njimi podržala kazalca ter sredinca, kot bi preverjala njegovo sapo. S konicami prstov je začutila njegovo vznemirjenje skozi vse hitrejše dihanje. Nagajivo se je nasmehnila in mu razprla ustnice. Še preden pa je fant uspel napeti vratne mišice, da bi se ji približal, ga je presenetil pritisk dlani njene proste roke, poln trave, regratovih lučk in še marsikaj poleg zemlje in korenin je napolnilo njegovo žrelo in nosnice. Še preden si je očistil zemljino s solznih kanalov je že videl oddaljujoče se meglene obrise dekleta.
Premaknila sta se bližje en drugemu, kajti postajalo je hladno. Dekle je svoje noge prestavilo fantu v naročje, takoj jima je postalo udobno in topleje. Položila je uho na njegovo ramo in spregovorila: "Hej, veš zadnjič...". Ni je več poslušal.

Prilika o izgubljenem človeku

Matevž zapomni si, resda se življenjske zgodbe ponavljajo, vendar ni važna njih vsebina, temveč način s katerim se sporočajo.

Gledam in vidim kako znanci in tudi neznanci hodijo po ustaljenih poteh. Mislim predvsem po tistih usranih, polnih skritih pasti in lukenj, poteh, ki pa na daleč zgledajo urejene in prav lepo ravne kot ceste v arizonski puščavi. Za njimi zahaja prelepo sonce rdečkasto in slastno kot velika pomaranča (rdeča pomaranča, da, preden rečeš:"hej Matevž ampak pomaranča je vendarle oranžna"). Ah, kako nas vse žene tja, da se okopamo v izdolbenem olupku polnem pomarančnega soka in spregovorimo kakšno besedo z ledeno kocko, ki mimogrede priplava mimo. Da, to je obljubljena dežela, pravi Las Vegas. Še malu pa bomo tam, saj gre pot naravnost v avtu, model EuropaPresent, imamo klimo, ohlajene sedeže in steklenico Dom Perignona (ali pač otroški šampanjec za tiste, ki ne pijejo), ki se s pritiskom na knofek pripelje iz predalčka, se sam natoči in z robotskim glasom nazdravi s teboj: "Na naju dragi(a)". Prav nič več nam ne manjka kot to. Pa kaj, če je zunaj 35 stopinj, kuščarji in ostala golazen naj se praži na soncu, to je meni pač en velik nemar. Saj imajo vendarle kaktuse polne vode, ki pa jo na njihovo žalost branijo z deset ali več centimetrskimi bodicami in se poleg tega še nesramno bohotijo z rdečim cvetom na glavi. "Kako se imajo za lepe": ugotavljajo kuščarji in ostala golazen (kot že rečeno, njih ne gre izpuščati namreč). In tako vsi veselo in z veliko stopnjo zavidanja in hinavščine živijo "srečno" še danes in vse do konca njihovega ignorantskega življenja.
Sicer pa, meni je vseeno, jaz imam klimo. Sranje, crknila je, posekal bom kaktus in se osvežil, pot do Las Vegasa je še dolga.

Hladno slovo

"Ne hodi no ven, dežuje, mokre čevlje boš imel in zeblo te bo" ga je skušala odvrniti, medtem ko je vztrajal pri svojem. Dan je preživel med štirimi zidovi, v škatljici, ki ji pravimo dom, kjer je pač najlepše. Je mladost tista, ki njegovemu duhu ne privošči spanca ali pa zgolj človeška potreba po gibanju? "Ostani doma, temno je že, pozno" nadaljuje, on pa si že obuva čevlje. Zamahne z roko in se obrne proti vratom, naveličan ponavljajočih se nasvetov, ki se vrtijo kar naprej kot pokvarjena plošča. Seveda ne pozabi preveriti žepov. Otiplje ključe, kresničko in star, še ne rabljen kondom. Postoji še pred odsevom v ogledalu, mladosten po izgledu, zamišljenega pogleda, skorajda zaspanega in utrujenega ter resnih vendar po njegovem mnenju prav lepo oblikovanih ustnic.
Marec je prišel dokaj hitro, zima se mi je nekajkrat ob vnovičnem sneženju zazdela prav dolga. Prehitro hvalim njen konec, slutim, da nas še ne bo pustila, vsaj ne brez nekaj hladnih dotikov njenih ledenih prstov.
Tako se poslavlja tudi pokončana ljubezen dveh, seveda tista, ki nekaj šteje, skozi dolgo in mrzlo obdobje, ki jo proti koncu polnijo samo še prazni vzdihi, kot da bo nekaj te sape vnovič dalo življenje tistemu tlečemu ognju, za katerega mislimo, da še obstaja. Naše pogorišče pa je morda že temno od saj in vlažno od dežja, vsekakor pa ne skriva več nobene iskre v sebi. Vendar človek, trmoglavo vztrajaš v svojih naklepih in dejanjih, čepiš ob ugaslem ognju v zimsko odeti pokrajini, saj ti drugega ne preostane. Ne še. Ni še čas. Ostani še malo. Čelo nagrbanči v odrazu velikega razmišljanja, morda pa mu je le tisti hladni piš zasolzil oči. Vzame palico in nekajkrat pobrska po pepelu iščoč. Še vedno nič! Minevajo dnevi, meseci in on še vedno čepi tam, črna packa na beli snežni podlagi, nepremičen. Človek, ki ga gleda takole od daleč bi lahko pomislil, da je nemara že umrl, pač zmrznil v svoji norosti. Pozor! Na robu, nedaleč stran od črne pike se v mraku nekaj zgane. Naš vztrajnež se zdrami, pogleda levo, pogleda desno, ter pri priči zopet usmeri pogled nazaj, dol v prazna tla. Zopet nekaj premišlja, nato pa se naglo požene proti prejšnjemu šumu, misleč in prepričan, da ga nekdo opazuje. Sliši samo svoj dih, ki ga sproti odnaša tuljenje snežnega viharja, medtem ko se s težavo poganja skozi sneg. Bolj se bliža izvoru tistega hrupa tam, bolj se njegove obrazne poteze spreminjajo. Mišice v licih se napnejo in povlečejo kotičke ustnic vsakega na svojo stran, obrvi se dvignejo visoko, skorajda na sredo čela in v skoraj izbuljenih očeh se ujame vsa mesečina tiste neprijazne dežele v kateri je preživel tako dolgo. Končno se približa tisti točki na gozdnem robu in se presunjen zaustavi. Vse prej napete obrazne mišice usahnejo kot ovenele rože, ki odvisne od vode povesijo glave v lastnem žalovanju. Tam sedaj čepi naš mož sredi tople meglice, ki jo je za seboj pustilo pogorišče od katerega vodi neopazna sled stopinj v snegu, ki jo že počasi boža dlan te mrzle, dolge zime.
Obrnem pogled stran od zasnežene pustinje, črna pika izgine izpred mojih oči. Ampak obljubim, jutri te znova obiščem.

Take a walk with me.

Nekaj časa je minilo od najinega snidenja... Pesem No need to argue je izvabila iz mene nekaj razmišljanj. Pesem je velikokrat kriva, da seže ljudem globoko v središče, zagrabi potlačena, pogoltnena čustva in jih s silo potegne skozi grlo na dan.
Govoril bi o ljubezni (kajpak). Zanimivo kako ljudje verjamemo in upamo, da se bomo nekoč v našem kratkem življenju zaljubili in preostanek preživeli v udobju in razumevanju našega partnerja. In posebej bi poudaril besedo "našega" ali "mojega", "moje", "tvoje". Pojmi, ki lastninijo in prepričano delujejo v smeri "tako bo in tako bo ostalo, saj je samoumevno". Kamorkoli se ozrem, karkoli slišim (sčasoma, eventuelno) preide v življenjski smisel, v bistvo iskanja, v razlog, da si tu, smo tu. In potem, v določenih trenutkih, pomisliš: "Se to mora zgoditi? Se to bo zgodilo? Zakaj bi se to zgodilo?" Da, boste rekli, saj je samoumevno. Zdi se že tako, tako se mora zdeti, ker drugače je vse skupaj valjenje tiste skale gor po bregu. Pa čeprav je le to, in tega se ljudje zavedamo, vztrajamo, upamo. Želimo ljubiti, pripadati in s tem obstajati pomirjeni v udobju svoje biti. Zaveš se, da si sam. Sam na življenski poti, kjer nikogar nikoli ne moreš "imeti", saj ti nihče ne pripada. Dobiš pa izjemno priložnost, da na tej poti nekoga spoznaš in z njim hodiš in sicer ne vedno po istih stezicah. Na koncu nas lahko pomiri le verovanje v to, da nas na križišču nekdo čaka in na to, da se z njim/njo sprehodimo. Do naslednjič draga, počakaj me, morda ti bodo najini sprehodi všeč in se dobiva še kdaj.

Torn

"We have just one world but we live in different ones" je eden izmed verzov pesmi Brothers in Arms skupine Dire Straits.
Iščemo. Vse naše življenje je zaznamovano z iskanjem. Od preprostih reči, izgubljenih ključev ali oblačila, ki je stlačeno nekje v veliki omari, ugodne cene avtomobila pa do službe, partnerjev in nenazadnje smisla življenja. Človek bi pričakoval, da smo si v tem iskanju dokaj podobni, da so naši cilji konec koncev enaki. Sreča. Trudimo jo ujeti v večnost, sama pa se ne pusti zadrževati na enem mestu. Imamo nad tem kaj moči? Jo lahko ujamemo v kozarec kot kresničko. Najbrž bi poginila brez kisika, saj mora dihati, mora se premikati.
Danes se ti zdi, da imaš vse, jutri nimaš skoraj ničesar več. Živiš za sedanjost, vendar se ne moreš upreti mislim, ki te preplavijo preden zapreš oči pred spanjem. Prepričan sem, da se pojavijo pri vsakem človeku. Kaj bo v prihodnosti...

Mr. Depp. Ugotavljam, da ta risba pritegne še največ pogledov odkar sem jo objavil na FaceBooku. Nevem točno kaj je na tem človeku, da ga vsi občudujejo(mo).

Daleč je daleč...

Naslednje razmišljanje sicer ni moje lastno, ampak vzeto z YouTube kot komentar "izprekmurca" na Kreslinovo pesem Daleč je moj rojstni kraj...

Zans kak boli ce si nej doma, kak pogrejsas vgeseni vonj po zoranoj zemli, kak pogrejsas zrejlo prenico vleti ka valovi kak morje...amapk Vlado znas vsi mij prekmurci ka smo nej doma zatou ka smo mogli iti zdoumi smo ti lejko vrlo hvalezni kak nan prek tvoje pesmi das malo nase prekmurske zemle nazaj...naj boug plati za tou ka si ponesu naso besedo tak dalec.

Se strinjam s komentarjem in ugotavljam da prekmurščina postaja nekaj posebnega za naše kraje.