Hladno slovo

"Ne hodi no ven, dežuje, mokre čevlje boš imel in zeblo te bo" ga je skušala odvrniti, medtem ko je vztrajal pri svojem. Dan je preživel med štirimi zidovi, v škatljici, ki ji pravimo dom, kjer je pač najlepše. Je mladost tista, ki njegovemu duhu ne privošči spanca ali pa zgolj človeška potreba po gibanju? "Ostani doma, temno je že, pozno" nadaljuje, on pa si že obuva čevlje. Zamahne z roko in se obrne proti vratom, naveličan ponavljajočih se nasvetov, ki se vrtijo kar naprej kot pokvarjena plošča. Seveda ne pozabi preveriti žepov. Otiplje ključe, kresničko in star, še ne rabljen kondom. Postoji še pred odsevom v ogledalu, mladosten po izgledu, zamišljenega pogleda, skorajda zaspanega in utrujenega ter resnih vendar po njegovem mnenju prav lepo oblikovanih ustnic.
Marec je prišel dokaj hitro, zima se mi je nekajkrat ob vnovičnem sneženju zazdela prav dolga. Prehitro hvalim njen konec, slutim, da nas še ne bo pustila, vsaj ne brez nekaj hladnih dotikov njenih ledenih prstov.
Tako se poslavlja tudi pokončana ljubezen dveh, seveda tista, ki nekaj šteje, skozi dolgo in mrzlo obdobje, ki jo proti koncu polnijo samo še prazni vzdihi, kot da bo nekaj te sape vnovič dalo življenje tistemu tlečemu ognju, za katerega mislimo, da še obstaja. Naše pogorišče pa je morda že temno od saj in vlažno od dežja, vsekakor pa ne skriva več nobene iskre v sebi. Vendar človek, trmoglavo vztrajaš v svojih naklepih in dejanjih, čepiš ob ugaslem ognju v zimsko odeti pokrajini, saj ti drugega ne preostane. Ne še. Ni še čas. Ostani še malo. Čelo nagrbanči v odrazu velikega razmišljanja, morda pa mu je le tisti hladni piš zasolzil oči. Vzame palico in nekajkrat pobrska po pepelu iščoč. Še vedno nič! Minevajo dnevi, meseci in on še vedno čepi tam, črna packa na beli snežni podlagi, nepremičen. Človek, ki ga gleda takole od daleč bi lahko pomislil, da je nemara že umrl, pač zmrznil v svoji norosti. Pozor! Na robu, nedaleč stran od črne pike se v mraku nekaj zgane. Naš vztrajnež se zdrami, pogleda levo, pogleda desno, ter pri priči zopet usmeri pogled nazaj, dol v prazna tla. Zopet nekaj premišlja, nato pa se naglo požene proti prejšnjemu šumu, misleč in prepričan, da ga nekdo opazuje. Sliši samo svoj dih, ki ga sproti odnaša tuljenje snežnega viharja, medtem ko se s težavo poganja skozi sneg. Bolj se bliža izvoru tistega hrupa tam, bolj se njegove obrazne poteze spreminjajo. Mišice v licih se napnejo in povlečejo kotičke ustnic vsakega na svojo stran, obrvi se dvignejo visoko, skorajda na sredo čela in v skoraj izbuljenih očeh se ujame vsa mesečina tiste neprijazne dežele v kateri je preživel tako dolgo. Končno se približa tisti točki na gozdnem robu in se presunjen zaustavi. Vse prej napete obrazne mišice usahnejo kot ovenele rože, ki odvisne od vode povesijo glave v lastnem žalovanju. Tam sedaj čepi naš mož sredi tople meglice, ki jo je za seboj pustilo pogorišče od katerega vodi neopazna sled stopinj v snegu, ki jo že počasi boža dlan te mrzle, dolge zime.
Obrnem pogled stran od zasnežene pustinje, črna pika izgine izpred mojih oči. Ampak obljubim, jutri te znova obiščem.