Prilika o izgubljenem človeku

Matevž zapomni si, resda se življenjske zgodbe ponavljajo, vendar ni važna njih vsebina, temveč način s katerim se sporočajo.

Gledam in vidim kako znanci in tudi neznanci hodijo po ustaljenih poteh. Mislim predvsem po tistih usranih, polnih skritih pasti in lukenj, poteh, ki pa na daleč zgledajo urejene in prav lepo ravne kot ceste v arizonski puščavi. Za njimi zahaja prelepo sonce rdečkasto in slastno kot velika pomaranča (rdeča pomaranča, da, preden rečeš:"hej Matevž ampak pomaranča je vendarle oranžna"). Ah, kako nas vse žene tja, da se okopamo v izdolbenem olupku polnem pomarančnega soka in spregovorimo kakšno besedo z ledeno kocko, ki mimogrede priplava mimo. Da, to je obljubljena dežela, pravi Las Vegas. Še malu pa bomo tam, saj gre pot naravnost v avtu, model EuropaPresent, imamo klimo, ohlajene sedeže in steklenico Dom Perignona (ali pač otroški šampanjec za tiste, ki ne pijejo), ki se s pritiskom na knofek pripelje iz predalčka, se sam natoči in z robotskim glasom nazdravi s teboj: "Na naju dragi(a)". Prav nič več nam ne manjka kot to. Pa kaj, če je zunaj 35 stopinj, kuščarji in ostala golazen naj se praži na soncu, to je meni pač en velik nemar. Saj imajo vendarle kaktuse polne vode, ki pa jo na njihovo žalost branijo z deset ali več centimetrskimi bodicami in se poleg tega še nesramno bohotijo z rdečim cvetom na glavi. "Kako se imajo za lepe": ugotavljajo kuščarji in ostala golazen (kot že rečeno, njih ne gre izpuščati namreč). In tako vsi veselo in z veliko stopnjo zavidanja in hinavščine živijo "srečno" še danes in vse do konca njihovega ignorantskega življenja.
Sicer pa, meni je vseeno, jaz imam klimo. Sranje, crknila je, posekal bom kaktus in se osvežil, pot do Las Vegasa je še dolga.