Nekaj čez deveto je in mrak se je naredil. Utišal sem televizijo in se nagnil skozi okno le toliko, da me poboža veter. Vidim temen horizont gozda, ki se zarezuje v žareče nebo že zginulega sonca na vzhodu. Prevzame me občutek, ko se v ozadju prijetno oglašajo črički (in ostala golazen, meni neznana). Oblaki delajo nenavadne oblike (najbrž cirrusi) in zgledajo kot nekakšne temne zareze v bledi polti človeka. Pravkar jih je osvetlila še oddaljena strela, ki pa ni izpustila svojega močnega glasu. Zaenkrat je nevihta še daleč, vendar upam, da kmalu pride. Vedno me prevzame tišina pred nevihto, kopičenje oblakov in pojemanje vetra. Nek zlovešč namen tam zgoraj se zbira nad mojo glavo in čutim njegovo moč.
Tam gori stojita dva drevesa, en ob drugem, čisto pri miru. Vsaj mojemu očesu se zdi tako, kajti če bi gledal blizu bi se listje in veje narahlo zibale kot napol speči starec v kakšni beznici, ki z globokim dihanjem komajda premika gornji del telesa. Zopet me nekaj povleče v preteklost. Vsa ta drevesa so se zibala že davno preden smo bili mi tu. Noge naših pradedov so hodile po tej zemlji, včasih trudne, včasih poskočne in vesele. Mnogo bolj so bili povezani z naravo kot mi, ko so njihove roke držale sekiro, sekale, se potile in dobivale žulje. Drevesni sok in smola sta jim tekla po rokah kot nam, ko smo kot otroci lupili leskove veje in delali loke in puščice. Moje roke prijemajo le še plastiko in lepo polakiran les, moji žulji nastajajo od tenisa.
Zares, postali smo odtujeni od prsti, gozdov, zraka... kdo še ceni te dobrine, ki jih (zaenkrat) tako zastonjsko sprejemamo od matere (pa veste katere).
nedelja, 2. avgust 2009
sobota, 25. julij 2009
Portret za danes - Elvis
Zadnjih nekaj let se ljubiteljsko ukvarjam z risanjem in ker je to ena izmed stvari, ki jih znam bolje v življenju bom svojo risbe objavljal na blogu.
Potrebujem kvalitetne vhodne informacije, da lahko oddam kvalitetne izhodne izdelke.
Zakaj na prepihu?
Danes, na že svojem tradicionalnem sprehodu, sem razmišljal. Da, kar precej misli mi je švigalo pod skorjo lobanje, medtem ko mi je poletno sonce krčilo veke in grbančilo čelo, da sem zgledal še bolj zamišljen, morda na meji Davidovega misleca.
Vedno sem bil introvertirane narave, svoja razmišljanja nikoli nisem želel razlagati drugim. Zdelo se mi je, da je vse na tem svetu že premišljeno in obdelano večtisočkrat v vaših glavah. Čemu bi se torej ponavljali? Ob poplavi vseh sodobnih bloggerjev pa je to še ekstra dvom. Potem pa sem se počasi začel zavedati, da je verbalno izražanje naše bistvo, nekaj kar nas povezuje z ostalimi ljudmi, osmišljuje naše življenje. Tu bi lahko vpletel sistemsko teorijo v kateri imamo tako vhodne podatke kot izhodne, človek pa je odprt sistem, ki živi od tega, da gre nekaj vanj in nekaj iz njega. Zakaj bi torej želel kdo obdržati razmišljanja zase, če pa lahko vplivajo na življenja drugih in s tem v obratni funkciji nazaj. Vsepreveč se skrivamo, potihoma klevetamo tiste, ki pišejo bloge in objavljajo svoje posnetke na YouTube. Nedolgo nazaj sva se s prijateljico še naslajala nad eno takih (http://www.youtube.com/watch?v=VtPtfgX1olw). Vendar moram priznati, čeprav punca govori o čisto naključnih stvareh in kljub temu, da delno išče pozornost, jo lahko spoštujem, ker si upa pokazati sebe svetu.
Zakaj na prepihu? Zato ker dinamika kliče po tem. Tok življenjske energije in ljudi gre skozi ena vrata notri, skozi druga ven in vmes smo mi sami. Vse se spreminja, nekdo pride, drugi odide, nekdo samo teče skozi, nekateri se ustavijo ali pa zgolj pogledujejo proti tvojim odprtim vratom in nikoli ne vstopijo.
Mimogrede, veliko težje je priklicati razmišljanja iz spomina, ko takole sedim za pisalno mizo. Zdi se kot bi zabil vrtalno ploščad na glavo in na silo vlekel ven, kar se je že posedlo. Ko bi vsaj izumili diktafon za vse neizrečene besede. Predvsem pa ne pričakujem le dobrih odzivov na ta blog, najbolj pomembno je vedno, da odzivi so.
Vedno sem bil introvertirane narave, svoja razmišljanja nikoli nisem želel razlagati drugim. Zdelo se mi je, da je vse na tem svetu že premišljeno in obdelano večtisočkrat v vaših glavah. Čemu bi se torej ponavljali? Ob poplavi vseh sodobnih bloggerjev pa je to še ekstra dvom. Potem pa sem se počasi začel zavedati, da je verbalno izražanje naše bistvo, nekaj kar nas povezuje z ostalimi ljudmi, osmišljuje naše življenje. Tu bi lahko vpletel sistemsko teorijo v kateri imamo tako vhodne podatke kot izhodne, človek pa je odprt sistem, ki živi od tega, da gre nekaj vanj in nekaj iz njega. Zakaj bi torej želel kdo obdržati razmišljanja zase, če pa lahko vplivajo na življenja drugih in s tem v obratni funkciji nazaj. Vsepreveč se skrivamo, potihoma klevetamo tiste, ki pišejo bloge in objavljajo svoje posnetke na YouTube. Nedolgo nazaj sva se s prijateljico še naslajala nad eno takih (http://www.youtube.com/watch?v=VtPtfgX1olw). Vendar moram priznati, čeprav punca govori o čisto naključnih stvareh in kljub temu, da delno išče pozornost, jo lahko spoštujem, ker si upa pokazati sebe svetu.
Zakaj na prepihu? Zato ker dinamika kliče po tem. Tok življenjske energije in ljudi gre skozi ena vrata notri, skozi druga ven in vmes smo mi sami. Vse se spreminja, nekdo pride, drugi odide, nekdo samo teče skozi, nekateri se ustavijo ali pa zgolj pogledujejo proti tvojim odprtim vratom in nikoli ne vstopijo.
Mimogrede, veliko težje je priklicati razmišljanja iz spomina, ko takole sedim za pisalno mizo. Zdi se kot bi zabil vrtalno ploščad na glavo in na silo vlekel ven, kar se je že posedlo. Ko bi vsaj izumili diktafon za vse neizrečene besede. Predvsem pa ne pričakujem le dobrih odzivov na ta blog, najbolj pomembno je vedno, da odzivi so.
Naročite se na:
Objave (Atom)